Zgodba o OSMI

Vsaj 15 let preden sem jo našla, sem sanjala o stari kamniti hiši na morju. Vse, čisto vse, sem natančno videla v mojih sanjah in si jih zjutraj znala obnoviti. Neštetokrat iste, ponavljajoče se sanje. Tolikokrat, da sem si živo in z vsemi občutki znala vizualizirati kamnite stopnice, ki vodijo do vhoda starih nizkih vrat, kjer se moraš spoštljivo skloniti, če želiš vstopiti, velik dimnik, konobo z volto, stara drevesa ob vhodu, posajena ob rojstvu vsakega otroka, celo vonj smokev in divjih zeliščih vzniklih na travniku pred hišo, ko vse zadiši, ko stopiš nanje … In še o marsičem. Videla sem to prijazno hišo z vsebino in živela z njo. Občutila preplet neke posebne energije in ljubezni, brez da bi moja noga stopila vanjo. Ne preblizu morja, a dovolj blizu za vsakodnevni dotik z neskončno širino modrine, ki valovi. In se dotika neba. Kjer se morje stika z Učko. Hišo, kjer bi živela in bi se lahko vračala kadarkoli bi hotela. Ki bi me čakala. Kjer občutiš mir in notranjo izpolnjenost. Hišo, ki je polna modrosti prednikov, a prepletena s sodobnim časom. Kjer se ustavi čas. Kjer bi si lahko napolnila baterije po napornem delu. Kjer bi se znala zaustaviti. Imeti več časa za družino in za stvari, ki me veselijo. Ki me naredijo radostno. Si prisluhniti. Se umiriti. Spet najti smisel. Pomen bivanja. Najti odgovor na vprašanje: Zakaj smo tu? Kaj je globji namen vsakega od nas. Kjer ne obstaja beseda stres in kjer ni izgorelosti. Kjer dihaš s polnimi pljuči, ker vse okoli tebe diši, te vabi … Kjer so jutra tako mirna in večeri tako mili, da te spomin nanje drži pokonci še dolgo potem in zdržiš tempo cel teden v pričakovanju, da boš spet tam. Kjer je dom tvoje duše.

Ko je naša družina po 7 letih preselila kamp prikolico iz Poreča na otok Krk, ker so nam ljudje povedali, da na tem, mestoma še zelo prvinskem otoku, še vedno lahko najdeš avtohtone stare kamnite hiše in gospodarska poslopja ob njih po dostopnih cenah, sem čutila, da sem bližje uresničitvi mojih sanj.

Prvi teden našega dopustovanja v kampu na Krku, odprem Delo in najdem oglas, ki je naznanjal, da se nekje na otoku prodaja stara kamnita hiša. Pokličem in dogovorimo se za termin in z možem odideva na dogovorjeno mesto za ogled. To je bilo popotovanje po odmaknjenih vasicah otoka in ogled 13 starih hiš, ki se ali se bodo v prihodnje prodajale.

»Naša« hiša je bila tretja po vrsti. Nisem bila pozorna v kateri vasi se nahaja, a ko smo zapeljali v slepo ulico na vrhu vasi in od daleč zagledali dve stari murvi ob vhodu, nato kamnite stopnice, ki so vodile do nizkih vhodnih vrat, pa lepo ohranjen dimnik, po katerem bi se Božiček z lahkoto spustil v notranjost, sem vedela, da je to to. To, kar sem videla v mojih sanjah in si tako jasno predstavljala vrsto let. Vse je bilo tam. Vse. Le to, da se hiša ni prodajala. Ne še. Lastniki se še niso odločili. Mogoče se za prodajo niti ne bodo odločili, ker jih kmetija – hiša s štalo, kokošnjakom in svinjakom, vrtom in njivo, preveč veže na svoje prednike, ki so tu živeli. In kjer jim je bilo lepo z dedkom in babico in starim stricem.

A kjer je cilj, je tudi pot! Moj moto, ki me poganja skozi življenje. Ko si nekaj zadam za cilj, ponavadi to tudi uresničim. Vztrajno in potrpežljivo korak za korakom. Vedno najdem pot. In vztrajam na njej, četudi z manjšimi odkloni, bližnjicami in stranpotmi. Do cilja. Zato nisem vrgla puške v koruzo. Niso nam povedali kdo so lastniki, niti v kateri vasi se nahaja hiša, zato sva z možem naslednjih nekaj tednov zgolj intuitivno in po spominu iskala to vasico in jo končno našla. In »našo« hišo tudi, umeščeno v osrčje vasice, ki je še sedaj spomeniško zaščiteno kot jedro otoške kulturne dediščine. Od sosedov sva pridobila informacijo o tem, kdo so bili lastniki, kako se hiši po domače reče in kje živijo potomci ljudi, ki so živeli tu. In doživeli spoštljivo starost, vsi krepko čez 90 let. Hišo je zadnji stanovalec zapustil že leta nazaj in samevala je dolgo, predolgo. Počasi jo je preraščal bršljan in trnje, streha pa je klonila pod močnimi sunki burje in težo dežja in se počasi pogrezala sama vase.

Midva pa presrečna, da sva jo našla. In od takrat naprej brez miru za lastnike, saj sva jih več mesecev vsak teden poklicala, da sva spet tu in da bi to hišo rada kupila. Oni pa da ne, da ni naprodaj. Večkrat smo se sestali. Z možem sva jim razložila, da bosta tudi po rekonstrukciji ostali hiša in štala povsem enaki, obnovljeni z avtohtonimi materiali in starimi »kanalicami« in da se ne bo vizualno nič spremenilo in bo objekt ohranjen kot kulturna dediščina z vso skrbnostjo in predanostjo dveh entuzijastov. Po nekaj mesecih smo se dogovorili, da dediči najprej uredijo vse zapuščinske dokumente in pripravijo pravno podlago za prodajo. In ko bo to urejeni nas obvestijo. In res so nas. Konec decembra leta 2002 nas je sin še živečega sorodnika poklical in obvestil, da je vse pripravljeno za prodajo, v kolikor sva še vedno zainteresirana. Spomladi 2003, v mesecu ko sem dopolnila 40 let, smo podpisali pogodbo in si segli v roke. Ne bi si mogla zamisliti lepšega darila od tega. Nemogoče je postalo mogoče. Neskončno hvaležna lastnikom, da so nam to omogočili.

Od takrat dalje je bil vsak prosti trenutek namenjen obnovi stare hiše in štale. Veliko odrekanja, a še več ljubezni, strasti in predanosti. Hiša je vse to vračala v stoterih oblikah. Na svoj način. Ob nepozabnih trenutkih s prijatelji, ki so nam s svojim rokami pomagali obnavljati hišo. Ko so od hiše ostale samo še štiri stene in ni deževalo, da smo lahko prekrili streho, pa ob notranji izolaciji sten z naravno glino, iz katere je nato po stenah zraslo žito kot izraz blagostanja, pa pri obnovi štale, ki je razkrila svoje čare in trdnost gradnje in skupaj z gumnom postala stičišče za mnogotera srečanja in koncerte pod zvezdami, ob poglabljanju konobe, kjer smo našli s kamenjem zagrajeno volto, kamor so med vojno skrivali skromen pridelek … pa ob prekrivanju strehe s starimi, ročno izdelanimi strešniki, ki so nam jih poklonili sovaščani in smo jih 5.000 kosov lastnoročno očistili sami … Zasadili smo oljke, rožmarin, levando in smilj, se prepuščali koncertom ptičjega petja, gledanju zvezd, ki so tu, na tem koncu sveta še posebej svetle … in še na mnogim, mnogo drugih načinov nam je hiša vračala ljubezen do nje. Takrat sem zares prvič občutila pomen besed, ki jih je izrekel lastnik ob prodaji hiše. Rekel je, da hiša v sebi skriva neizmerno bogastvo, ki ga bomo našli, če bomo znali prisluhniti njeni govorici. In da bomo srečni v njej.

Že takrat je v najožji soseščini, ob meji z nami, stala nedograjena hiša, katere gradnja je zastala. Takratni lastnik nas je leta 2003, pred nakupom naše »starine« nagovarjal, da naj raje kupimo ta novi objekt v izgradnji in vse podkrepil z izjavo, da res prav nihče danes ne želi živeti v stari kamniti hiši, ki ne nudi nobenega komforta in v obnovo katere bo treba vložiti veliko časa in denarja. To nas takrat ni zanimalo, a smo se dogovorili, da v kolikor se bodo kdaj odločili za prodajo in ne bodo našli primernega kupca za željeno ceno, da smo mi pripravljeni to nepremičnino kupiti za takrat dogovorjeno ceno. In si segli v roke.

In nedograjeni objekt je stal. In sameval. Ostal nedokončan in propadal. Do nekega dne novembra 2013. Nekaj več kot deset let. Na možev rojstni dan nas je poklical lastnik in vprašal, če še drži dogovor in če smo pripravljeni objekt odkupiti. Da je cena taka kot smo se dogovorili takrat. Da bi hčerka, ki z družino odhaja v Avstralijo lažje začela življenje na novem kontinentu.

Nismo vedeli kako, a vedeli smo, da je to priložnost, ki je ne smemo zamuditi. Podpisali smo pogodbo in najeli kredit za nakup nepremičnine, ki je bila res v slabem stanju. Vse se je lepo izteklo in mi presrečni z eno samo mislijo. Da se je vse to zgodilo z namenom. Da moramo to srečo podeliti z drugimi. Toda na kakšen način? Ostala so odprta vprašanja. Odgovori še niso našli pot do mene. Vse to se je dogajalo en mesec preden sem izgubila službo. Zgodilo se je nepričakovano in iznenada in bila sem povsem nepripravljena. Brez rezervne variante. In brez prihrankov. Finančna kriza je zamajala gospodarstvo, privatizacija je pospešila menjavo lastnikov v do takrat uspešnih slovenskih družbah, spremenjene okoliščine so zahtevale svoj davek. Ostala sem brez službe, brez prihodkov, z odraščajočimi otroci in z velikimi obveznostmi. In brez prave ideje, kaj početi v življenju. Kako začeti po 30 letih na novo? In tu se je je začelo potovanje – potovanje k sebi in potencialom, ki čakajo na priložnost, da jih prebudimo. Največkrat šele takrat, ko se nam zgodi res kaj hudega ali več stvari hkrati, ki nam dajo priložnost za osebno rast, da se poberemo in gremo naprej. Veličina človeka je v tem da se uspe pobrati ko pade. Znova in znova. In res.

SEETHAMMA – OBRAZ MILINE IN BREZPOGOJNE LJUBEZNI

Stara modrost pravi, da vsakih sedem let pride obdobje velikih preizkušenj, ki je priložnost za spremembo. Za delo na sebi. Za spoznanje kdo si. Da si se pripravljen učiti samo ob tistih, ki jih imaš zares rad. Zame so ta leta res bila obdobje nenehnih preizkušenj, ki so me pretresla do kosti. In do srca. Duša je jokala, zaradi žalosti nisem videla jasne poti naprej. Izjokala sem vse solze. Tumor na jetrih je pričal o nepredelani bolečini ob nenadni izgubi moje mame, ki nam jo je hitrorastoči rak v možganih, tako zelo prekmalu vzel od nas. Prvi odhod v Indijo v začetku leta 2010 na ayurvedsko zdravljenje, da se očistim vsega toksičnega v mojem telesu in predvsem na duši. Da prečistim jetra, da predelam bolečino in jezo in da spet najdem smisel. Da črno nadomesti svetlo, da bi spet lahko videla lepoto okoli sebe. In predvsem v sebi. Težka naloga. Pomagalo mi je jo je razrešiti naključje, ki to ni. Nasvet prijatelja, da je ayurveda tista, ki me lahko postavi nazaj v ravnotežje in mi vrne narušeno zdravje, je bil povod za moje prvo srečanje z Indijo, ki mi je spremenilo življenje. To sedaj vem.

V začetku leta 2010, nekaj mesecev po smrti moje mame, sem se po prihodu na letališče na jugu Kerale, odpeljala s taksijem v ayurverdsko kliniko, kjer naj bi mi pomagali pozdraviti telo in dušo. Tako mimogrede sem takrat prvič na ulici majhnega mesta, kjer se nahaja klinika, opazila zgrbljeno starko, ki je s palico v roki, hodila ob cesti. V nekem trenutku, tako »slučajno«, sva si pogledali v oči, v katerih sem našla odsev moje mame in njeno sporočilo: »Vse je dobro, ne skrbi zame«! Z vonjem kože, kot je dišala koža moje mame in ki sem ga vpijala vase v trenutku, ko sem nekega dne najela rikšo in obiskala starko po imenu Seethamma v podrti koči na koncu vasi, zapuščeno, zaradi samomora njenega moža izločeno iz družbe, a mirno in vdano v usodo ter predano v spoznanju, da je vse dobro in da že kmalu pride priložnost za nov začetek. V naslednjem življenju. Da obstaja nevidna vez med ljudmi, ki se ji reče ljubezen in ki nas povezuje še dolgo potem, ko telo odide in duša najde nov dom in mu vdihne smisel. Starko sem »posvojila« in postala je moja nadomestna mama. Skupaj sva bili 7 let J Vsako leto, ko sem obiskala Indijo. Sedeli sva na tleh, trdih od zbite zemlje, povezani brez besed. Objemi. Glasen, sproščujoč smeh. Toplina bližine. Česanje pravkar umitih, dolgih srebrnih las, ko se je zadaj za kolibo spustila na kolena in v kanalu, po katerem je tekla ne preveč čista voda, oprala lase. Povezovalo naju je veliko stvari. Prinesla sem ji očala moje mame, da bi bolje videla, pa ji niso bila všeč, popravila streho njenega skromnega doma, da ni zamakalo ob deževju, z rikšo pripeljala novo vzmetnico in posteljnino, pa ogledalo … Skupaj sva pospravljali kolibo, velikokrat sem ji naoljila staro, zgubano dišečo kožo z ayurvedskim oljem, ji prinašala zdravila, pa nekaj denarja za hrano, ki sva ga skrili v staro blazino, da ga ji kdo ne bi vzel. Nove sarije, ki sem jih prinašala, je vsako leto znova poklonila sosedam, v zameno pa dobila dnevno porcijo riža. Nekoč sem ji prinesla tri kuhinjske krpe. S pogledom in mimiko je vprašala zakaj tri. Saj je dovolj ena. Ko se ta izrabi, se kupi nova. Ne rabiš treh! Vozniki rikš so me že poznali. Čakali so me ure in ure v vasi, z rikšo parkirano ob kolibi, da bi me nato odpeljali nazaj na kliniko. Zaradi moje varnosti. Prijazno, brez odvečnih besed. Po navadi niso hoteli vzeti niti rupije za prevoz, ker da delam dobre stvari. A je od tega zaslužka živela cela njihova širša družina. Ker sem starki polepšala življenje.

Koliko priložnosti za pogled na življenje z druge strani. Skromnost teh ljudi, a njihova pokončnost, prijaznost in milina, pogled v oči, spoštovanje do starejših, neka notranja, skoraj otipljiva sreča in mir. Sprejetost trenutne situacije. Z zavedanjem, da je vse minljivo. Da bogastvo in potrošništvo ne prinese sreče.

To je bila brezpogojna ljubezen. Dva obraza iste zgodbe, zgodbe o brezpogojni ljubezni. Ljubezni moje mame, ki jo je razdajala celo življenje brez pričakovanja, da mora kaj dobiti v zameno in ljubezen starke, ki mi je dala moč, da se soočim z odhodom moje mame. Da ni več tako zelo bolelo. V resnici sem jo prebolela bistveno kasneje. Na Caminu.

Tudi moja starka je nekega dne odšla. Ob zadnjem snidenju nekaj mesecev pred njeno smrtjo, sem ji pokazala z roko v nebo in ji rekla, da odhajam z letalom domov. Pa se je zasmejala, me objela in z gesto pokazala, da nisem jaz ta, ki odhaja v nebo, ampak ona. Stara je bila 95 let ko se je poslovila. Po starem običaju so jo zažagali na leseni grmadi. Ni me bilo zraven. A ko sem naslednje leto spet prišla, me je v vasi pričakala gruča sosedov in izročili so mi plakat. Na njem je bila njena fotografija, edina, ki sem jo zanjo uokvirila in jo postavila na steno v njenem preprostem domu. Hvala ti, draga Seethamma za to neprecenljivo izkušnjo. Tvoj smeh me spremlja povod. Tvoje zaupanje v pravičnost Življenja ne glede na vso tragiko, tradicijo kast in družbeno segregacijo, žalost in bedo, v kateri te je pustil životariti tvoj edini sin, je za mene še vedno izvor neizmerne moči v trenutkih nemoči, razpotij ali prevelikih skrbi, ki to mogoče sploh niso. Vem, da sta z mojo mamo sedaj nekje skupaj. Delata družbo ena drugi in pazita na nas, tu spodaj.

Obdobje življenjskih preizkušenj kot priložnost za osebno rast

V letu 2010 sem ponovno želela narediti nekaj dobrega za ljudi in skupnost, ki ji pripadam. Kandidirala sem za županjo mojega mesta. Pošteno izpeljana kampanja do konca ne glede na izid. Ki je kmalu postal jasen. Če nisi z nami, si proti nam. Če nisi pripravljen delati kompromisov v korist peščice posameznikov, a v škodo ljudi, ne moreš uspeti. Preveč je pokvarjenih igralcev okoli tistih posameznikov, ki mislijo, da je svet pošten, da dobra beseda dobro mesto najde, da se pošteno vrača s poštenim, da štejejo rezultati in argumenti, da sistemska korupcija in ta na osebni ravni posameznika, igra tako pokvarjeno, gnilo igro. Ker rezultat opravičuje vsa sredstva. Jih res? Celo leto priprav in dela z ekipo prekrasnih in predanih ljudi za dosego zastavljenega cilja. Zaman. Res zaman? Naučiti se kako poraz spremeniti v zmago. Kako prepoznati, da biti to kar si in ohraniti pokončno držo in lastno integriteto, šteje več kot karkoli drugega. Da nisi rojen za sklepanje gnilih kompromisov. Ne v škodo ljudi. Ne v škodo okolja.

V letu 2011 na nek način ponovitev zgodbe iz lokalnega okolja na državni ravni. Z predano ekipo soustanoviteljev gibanja in stranke. A brez zagotovljenih sredstev, ki so sistemsko zagotovljena starim političnim akterjem in z vlaganjem maksimalnega napora vseh, da bi dosegli zastavljeno, da bi prišli v parlament. In zgodijo se napake. Nimaš nikogar, ki bi te opozoril, pregledal stvari. Ženske kvote, na katere v trenutku izčrpanosti pozabiš. Nekaj spregledaš. Odlična ekipa ljudi, a izpadeš iz igre. Vsak ob svojem rednem delu, ponoči do jutra sestavljanje progama, list kandidatov, razgovori … napaka in ni te več. V političnem smislu.

Leto 2013 in nova preizkušnja. Koliko jih še bo? Kaj mi sporočajo? Pri petdesetih izguba službe. Ki sem jo podzavestno priklicala sama. Nekaj mesecev pred tem. Tako nisem mogla več delati. Nisem več čutila, da je to, kar delam dobro, da ima svoj smisel in da opravljam svoje poslanstvo. In soočenje z vprašanjem: Kdo sem? Kaj znam? Kako naprej? Vse to se mi je motalo po glavi, ko sem se sprehajala na jugu Kerale nekega januarskega dne leta 2014. Ranjena in prizadeta zaradi vsega, kar se mi je zgodilo. Sedaj vem, da z razlogom. Da se nič ne zgodi slučajno. Da se vse zgodi ob pravem času s pravim namenom.

Tako sem se sprehajala po ulici keralskega mesta in razmišljala kako naprej. V trenutku, ko sem si iskreno zastavila vprašanje kako naprej, kdo sem in kaj sploh znam in kaj naj delam v prihodnje, sta se zgodili dve stvari. Dobila sem odgovor na zastavljeno vprašanje v obliki jasnega sporočila. To je bil znak, usmeritev za naprej. Ne vem, kako naj to pojasnim, a zgodilo se je. Zaslišala sem notranji glas, ki mi je razločno rekel: » Naredi nekaj s tistim, kar že imaš, tako kot ti znaš!« Drugi, bolj oprijemljiv znak je bil ob cesti parkiran džip bele barve, z registrsko tablico KRK in mojo srečno številko ter seštevkom registrskih številk, ki pomenijo nov začetek. Kerala ima registracijo KRL in to je bila stara, predhodna oznaka registrske tablice. Nikoli več, ne prej ne kasneje, nisem videla tega džipa, niti take registracije. A pomagalo mi je razpoznati sporočilo. Povezano s KRK-om, kjer smo samo nekaj mesecev pred tem kupili nedograjen objekt in moje altruistično, desetletja trajajočo željo narediti nekaj dobrega na moj način in prispevati k temu, da bi svet postal boljši, pravičnejši in bolj prijazen za vse.

Od tod sem črpala vir in energijo za projekt OSMA voditeljske akademije in izgradnje izobraževalnega centra, ki je nastal kot rezultat sporočil, ki sem jih bila v stanju umirjenega uma in duha, slišati. In udejanjiti. Vztrajno, korak za korakom. In tako smo konec leta 2020 zaključili z izgradnjo izobraževalnega centra in s skupino sodelavcev začeli z delovanjem Akademije z aktualnimi programi za voditelje sodobnega časa, s katerimi verjamemo, da bomo pustili sledi v vsakem od udeležencev. Jim pokazali, odprli pot v razmišljanju, da obstaja še veliko več kot to kar vidimo, slišimo in občutimo. Da smo kompleksna bitja z neizmernim potencialom. Da vsak, prav vsak od nas šteje. Da štejejo naša ravnanja. Da je v vsakem od nas zametek voditelja, ki vodi z zgledom in avtentično. Z empatijo in zavedanjem, da smo vsi eno. Karkoli narediš, pustiš sledi. Tvoja odločitev je, kašne sledi želiš pustiti generacijam, ki prihajajo. Mi smo se odločili. Delati dobre stvari. Želimo narediti svet boljši. Pustiti za sabo dober odtis. Pozitivno sled. In predvsem upanje. Da skupaj zmoremo svet spreminjati na bolje.

 Camino: Pot spoznanja in potrditve namena

Camino

EL CAMINO DE SANTIAGO: OD SAINT JEAN PIED DE PORT DO SANTIAGA DE COMPOSTELA IN FINISTERE – 2018 (900 KM PEŠ)

V letu 2018, pred pričetkom izgradnje Akademije na Krku, za katerega sem dobila jasno sporočilo v začetku leta 2014, sem se odpravila na pot, ki sem jo načrtovala že dlje časa. Camino de Santiago. Projekt na Krku je zahteval od naše družine popolno predanost in fokus, veliko odpovedovanja in zaupanja, ko je bilo potrebno zagotoviti potrebna finančna sredstva za celotno investicijo in celoten projekt osmisliti in ga vsebinsko zaokrožiti v celostno storitev. Holisitčno. Na Camino sem šla iskat potrditev. Da zmorem. Da bo šlo. Da je odločitev pravilna. Naj me ne bo strah. Samo začeti. Pogumno narediti prvi korak in nato naslednji in naslednji. Kot na Caminu. Vztrajnost in potrpežljivost. Da želja, namera dobi konkretno obliko. In sem šla. Sama. 33 dni. Peš čez Pireneje po prekrasni pokrajini severne Španije do Santiaga de Compostela. Do mesta, kjer se zvezde srečajo z zemljo. In postanejo eno. In nato do konca sveta- do Finistere. 900 km peš. Vsak korak, vsak dih, vsak utrip srca je povezan s tem prostorom in ljudmi, ki jih srečuješ. Koliko dobrote, upanja, vere v življenje je tu. Ne glede na zgodbe, ki nam jih piše življenje in ki jih vsak od nas preživlja. Ne glede na odločitve, ki tlijo v nas in čakajo, da se udejanjijo. Četudi velikokrat ni lahko. A ko se odmakneš, vidiš stvar bolj jasno. Z distance. Pogledaš na vse kot opazovalec, kot nekdo, ki se ga to ne tiče. Fizični napori vsakega dneva sproti onemogočijo Umu (Egu), da je preglasen. Potihne. Takrat slišiš pravi Jaz. In se odpreš. Nezavedno. Poglobljen pogovor s popolnim neznancem, v času in prostoru, ki ga ni. Ko ne obstaja drugega kot tu in zdaj. Ko nisi omejen ne časovno, ne prostorsko. Ko si kar si. Ko nič ne pričakuješ. Ko je vsak enak vsakemu. Vsi prepoteni, z ruzakom na hrbtu, s kilometri prehojenih poti za sabo. Neizmerna svoboda. Nikoli in nikjer prej tako občutena. Ena sama prostranost. Brezmejna. In Preprostost. Enostavnost. Nihče ne igra. Tu za igro sprenevedanja, laži in nenehnih manipulacij ni mesta. Bit človeka stopi v ospredje. Ne bogastvo, ne družbeni status, ne barva kože, ne stanje na računu … To tu nikogar ne zanima. Nima vrednosti. Nima pomena. Človek zmore vse. Ko se odloči v srcu in duši. Okoli tebe energija, ki jo na tak način nisem začutila še nikjer. In povezanost. Začutiš, da si eno z vsem. Neizmerjena množica romarjev, popotnikov iz celega sveta, ki diha kot eden. Vzajemnost in solidarnost. Udejanjanje Enosti. Zavedanje o celosti, povezanosti in soodvisnosti. Prisotno na vsakem koraku, v vsakem objemu, v vsakem stisku roke, v vsakem pogledu v oči, v vsakem nasmehu.

Da, tu sem našla odgovor na moje vprašanje ali obstaja dovolj velika skupina pozitivno mislečih ljudi, ki lahko svet spremeni na bolje. Vsak od nas z majhnimi koraki. Ne z velikimi besedami, nepodprtimi z dejanji. Drugačna od tiste, ki nam jo riše politika in vsiljuje oblast kot edino resnično. Katerakoli. Mi zmoremo. Moč ljudi je neizmerna, nepredvidljiva in skrivnostna. Poganja jo nevidno. Svetovni etos.

 Mesto nad oblaki – Iluzija ali resničnost?

Hodim, in hodim in hodim. V dežju, v vetru in soncu, vročini in mrazu, premočena do kosti … po poljih polnih maka, ob nasadih zelenjave, žita … ob prekrasnih starih vinogradih … pijem vino. Rinoha. Rdeče je kot kri. Poživlja. Natočim si vodo. Povsod jo je dovolj. Sedem se na klopco ob poti, sezujem se. Krvavi žulji povsod. Sčasoma jih ne čutiš več. Samo premikaš noge. Ne veš, kako boš zjutraj vstal, a vseeno vstaneš. Ponoči slabo spiš, preveč ljudi je v enem prostoru. Skupna ležišča. A to je tisto pravo. Del tega želiš biti. Jutranji vrvež. Ti pa počasi zlezeš iz zgornjega pograda, noge skoraj da te ne držijo. A vstaneš, namažeš in poviješ noge, se oblečeš in obuješ, kaj dobrega poješ ali pa tudi ne, in greš. Včasih še v temi. Sam s svojimi mislimi. Po gozdni poti, po vročem asfaltu ali makadamu te pelje pot. Veliko smerokazov. Pot izbereš sam. Vsakokrat znova. Zaideš in se po dveh urah in nekaj prehojenih kilometrih spet vrneš na prvotno pot. Nauk: »Ne išči bližnjic«, še kako drži. Vse kar se zgodi, se zgodi z namenom in pošteno oddelaj. Ne išči ovinkov. Ugotoviš, da ni bližnjic. Tako kot jih ni v življenju.

Tako hodim, bolje rečeno premikam noge, nekega zgodnjega jutra proti nekemu mestu, ki ga slutim v daljavi. Ponoči je padal dež, dvigajo se meglice. Maki ob poti počasi dvigajo glavo, sonce jih ogreje in zablestijo v vsem svojem sijaju. Magičnost trenutka. Dolga ravna pot, ki je pred mano prinaša vonj mesta, ki se skriva v daljavi. Ne vidim ga, pogled nanj je zastrt. A vem da je tam. Pot postaja jasnejša, jasno se riše pred mano. V tem trenutku se porodi misel v meni, ne veš od kod pride in kdo misli tvoje misli. Le pojavi se. Ali bom zmogla? Skupaj z mojo družino. Ali sem si naložila preveč? Je prav kar počnem? Ima vse skupaj nek višji smisel? Bom s tem dejanjem vsaj za en majhen korak naredila svet boljši? Vprašanja se vrstijo. Vse glasnejša so. Odgovora ni. Hodim in hodim. In hodim. Zrem v tla, v trenutne ovire. Ne gledam naprej. Napaka. Zato pogled usmerim naprej. Korak sledi pogledu. Vidim prav ali je zgolj utvara? Iluzija ali resničnost?

Hodim in hodim. »Keep going« pravijo na Caminu. Ultreia! Je spodbuda, da greš naprej ne glede na vse ovire, da sežeš preko in nadaljuješ do cilja.

Pred mano pot. Jasno jo vidim. Vem kam grem. Čeprav meglica prekriva polovico neba pred mano. In nad meglico! Mesto je. Mesto nad oblaki. Obstaja. Da, obstaja. Če imaš cilj, najdeš tudi pot do njega. Pot je cilj. Je spoznanje. Razodetje. Olajšanje. In odločitev pride. Da, prav je. Pojdi. Začni hoditi proti mestu, proti tvojemu cilju. Na tej poti boš odkrivala zaklade. Pot je zaklad. Cilj je nagrada za vztrajnost. In za zaupanje vnaprej, da bo vse dobro. Da je vse prav. Da se vse zgodi ob pravem času in s pravim namenom. Da ni naključij. Da v vesolju obstaja univerzalna pravičnost. Da kar seješ, to žanješ. Da se dobro vrača z dobrim.

Triintrideset dni dolga, poznopomladna pot v letu 2018 in nato še ena krajša, jesenska tura naslednjega leta po delu Camina Portugal, sta mi dali neizmeren zagon in me utrdile v prepričanju, da je pot prava. Da, grem naprej! Vem, kam sem namenjena.

CAMINO PORTUGAL – OD PORTA DO SANTIAGA – 2019 (330 KM PEŠ)

Porto. Čudovito mesto, čudoviti ljudje. Kjer bi ostal in … Opazoval vrvež neizmerne množice zadovoljnih ljudi, posedajočih na terasah ob morju, mimohod ladij, vsrkaval vonj morja, poslušal kaj ti govorijo galebi. Piš rahlega vetra v hrbet, ki te razhladi in glasba na vsakem koraku. In smeh.

Mala mesteca, nekaj večjih vmes. Drugačni ljudje. Preprosti hostli in manj pohodnikov. Sam lahko hodiš cel dan. Hodiš in hodiš. Nepregledno dolge, urejene peš poti ob morju, alge ob poti in ločje … Ogromni hotelski in stanovanjski kompleksi, ki te spremljajo na tvoji desni strani, za katere se zdi, da so prazni. Res so. Pričakovani boom preselitve na to območje se ni uresničil. In levo Atlantik.

Eno tretjino časa za eno tretjino poti od tiste pred enim letom. Hoja ob morju, ob in po peščenih plažah, stranpoti in iskanje manj označenih poti … Drobna zrnca mivke pronicajo skozi vse pore čevljev in žulijo. Spet žulji. A precej manj. Izkušnja preteklega leta mi pomaga pred odhodom narediti selekcijo kaj res rabim za seboj in kaj je odvečno. Veliko balasta nosimo s seboj. In v sebi. Poslušam se. Lažje nosim vsak dan to breme na mojem hrbtu.

Hodim in hodim po poteh, ki so drugačne, druge. Ena ni enaka drugi. Dajejo priložnost pogledati z druge strani iste zgodbe. A vodijo do istega cilja. Do Santiaga de Compostela.

Do OSME!

OSMA izobraževalni in retreat resort Krk danes

Osma_5

Jeseni 2020 smo zaključili s projektom izgradnje OSMA Resorta in pripravili unikatne, za sodobni čas aktualne izobraževalne programe, prepletene z modrostjo naših prednikov in zakonitostmi narave. Ki nas uči že milijone let. Znova in znova.

Pa se spet pojavi nova ovira. Nepredvidljiva. Nepričakovana, a tako velikokrat videna, ponovljiva v zgodovini človeštva. Samo v drugačni obliki. Epidemija Covid. Z razsežnostjo pandemije. Majhen virus, ki nas je ustavil. Začasno. Tako posameznika, kot celo človeštvo. Vsesvetovno prisoten kaže na našo veliko ranljivost. Posameznika in družbe. Pokaže vso težo napak preteklega razvoja in zanemarjanja posameznih segmentov družbe. In predvsem narave in našega planeta. Da nam priložnost za ponoven razmislek! Kaj v življenju res šteje? Kaj ima vrednost? Kaj pomeni blaginja za vse? Se jo da doseči za vse in vzpostaviti bolj pravičen, uravnotežen svet?

Hvaležna sem za to priložnost ponovnega premisleka. In za čas, ko se je narava lahko za trenutek odpočila od vsega, kar ji počnemo. Bo to pomagalo? Se bomo kaj naučili iz vsega tega? Smo se pripravljeni spremeniti? Na osebni ravni in globalno? Ali zgolj površinsko in za kratek čas?

Leto 2021 je. Mi smo pripravljeni. Letos odpiramo vrata. Za vas. Pridružite se nam. V OSMA retreat resortu in voditeljski akademiji na vrhu vasi. Tipične obmorske zaledne vasi 4 km oddaljeni od morja. Prijaznih ljudi. V čistem, zelenem okolju zlatega otoka Krka. S ponudbo avtohtone domače hrane, odličnega vina, oljčnega olja, domačih slastnih fig, pravkar spečenega kruha, posutega z zelišči iz našega vrta, in še mnogo tega …

Raj. Na zemlji. Ki nam je na dosegu roke. Tukaj in zdaj. Življenje gre naprej.

Februar 2021