Čuječnost danes
1. Uvod
Čuječnost je v zadnjih desetletjih postala predmet izjemnega zanimanja, vadbo pozornosti in meditacijo, pa smo na Zahodu vpeljali v različne dejavnosti in vsakdanje življenje. Čuječnost je v bistvu ena od oblik meditacije. Meditacija uporablja različne prakse za umirjanje uma ali doseganje višje ravni zavesti, med katerimi je tudi čuječnost. Čuječnost lahko gojimo znotraj ali zunaj formalne meditacije in jo vpletemo v katerokoli dejavnost, na primer na sprehod ali sodelovanje v pogovoru, pri vožnji, pri jedi, v službi, v komunikaciji… Čuječnost v bistvu pomeni vzdrževanje zavesti naših misli, občutkov, zaznavanje telesa in okolice z osredotočenostjo na sedanji trenutek in vključuje namenjanje pozornosti našim mislim in občutkom, brez obsojanja in opredelitve, ali so te misli in naši občutki v danem trenutku pravi ali napačni.
2. Čuječnost v budizmu in na Zahodu
Sodoben človek ni sposoben uvideti soodvisnosti vseh pojavov in resničnost običajno deli po kategorijah, njegov um je raztresen, ker se spopada z razdrobljenostjo svojega časa med različne osebe, opravila, želje in zahteve. Daljne vzhodna filozofska misel mu je ponudila upanje, da bo pri svojem delovanju dosegel ravnotežje in uvid v lastno naravo ter razsvetljenje. Začetek udejanjanja praks čuječnosti sega na Zahodu v osemdeseta leta 20. stoletja in je bil dokaj skromen, saj je zajel le področje vedenjske medicine.
Dr. John Kabat-Zinn (1982) je avtor prvega strukturiranega treninga čuječnosti za obvladovanje stresa (angl. Mindfulness-Based Stress Reduction ali MBSR), katerega redno izvajanje povzroči spremembe v tistem delu možganov, ki so povezani s spominom, učenjem, zavzemanjem perspektive in čustvenim odzivanjem. Zato se je v okviru kognitivno vedenjske znanosti in na podlagi MBSR razvil program kognitivne terapije, utemeljene na čuječnosti (angl. Mindfulness Based Cognitive Therapy ali MBCT) Zaradi dobrih rezultatov obeh programov so se razvili intervencijski programi, utemeljeni na čuječnosti (angl. Mindfulness-Based-Interventions ali MBIs) in vključujejo tudi borilne veščine Daljnega vzhoda ter vplivajo na razvoj celostne osebnosti in izvršilnih funkcij, kar je pomembno tudi z vidika vodenja. V poznih devetdesetih letih pa zasledimo eksponentno rast uporabe praks čuječnosti in njihovo široko integracijo na praktično vsa področja življenja in delovanja človeka.
3. Čuječnost danes
1. Doseči samozavedanje
2. Doseči zavedanje o drugih
Zavedati se moramo, da je pomemben samo sedanji čas, ker imamo samo nad tem trenutkom oblast. Prav tako je vedno najpomembnejša oseba tista, s katero smo zdaj, ker ne vemo, ali bomo v prihodnosti imeli opravka s komerkoli drugim. Najpomembnejše je osrečiti osebo, ki je ob nas in se zavedati soodvisnosti in povezanosti. Pred vsakim sestankom bi morali vaditi dihanje ali poslušati glasbo, prav tako navzočnost enega samega človeka, ki prakticira pozornost vpliva na člane skupnosti, ki ji posameznik pripada in jih opominja, naj živijo bolj osredotočeno.
3. Sposobnost osredotočanja na tisto, kar je najpomembnejše
4. Zakaj vaditi čuječnost?
5. Kako in kdaj vaditi čuječnost?
1. Komunikacija: pogovor pripomore k duševni jasnosti in nam pomaga resno živeti, vodi k spokojnosti, nenavezanosti, neposrednemu spoznanju, razsvetljenju in nirvani. To je čisto nasprotje plehkega govorjenja, ki je le površinsko in ga ne zanimajo vzroki ter globlje plasti predmeta pogovora. S takim pogovorom je zelo verjetno, da človek začenja verjeti, da potrebujemo vojne, lakoto, bolezen, zločine, da se sploh imamo o čem pogovarjati in da sploh imamo razlog za pogovor s sočlovekom. Človek je postal blago, zato zelo veliko govori o sebi, sicer se počuti osamljen in odtujen od drugih, počuti se nepotrjen, od govorjenja pa je odvisen. Zato se je treba taki plehki družbi izogibati, razen če je mogoče uveljaviti svoja stališča, saj je človek načeloma odgovoren samemu sebi, svoji vesti in razumu, je svoboden in naj deluje tako, da ga bodo sodili le po njegovih dejanjih. Pri komunikaciji je pomembno, da postavimo pregrado med nami in našim odzivom – ne odzovemo se takoj, impulzivno, temveč počakamo, premislimo in se odzovemo.
2. Disciplina: trud in trpljenje pri vsaki dejavnosti je treba sprejeti z vedrino in dobrohotnostjo, ker se človeku pomagata naučiti tisto, kar je bistveno za njegovo napredovanje.
3. Organiziranost in odgovornost: v zahodni družbi vlada velik odpor proti vsemu avtoritarnemu, vsemu, kar zahteva disciplino in omejuje človekovo svobodo, ob čemer vlada želja popolne svobode v odločanju, kar je posledica družbene ureditve, ki je utemeljena na svobodnem trgu, svobodni izbiri, svobodnem posamezniku, kar daje videz svobode, v resnici pa je človek odvisen od ustanov in organizacij. Posledice so lahko popuščanje samemu sebi, neurejeno uživanje, pomehkuženost in beg pred resničnostjo.
4. Budnost: pomembno je stanje popolne budnosti, ko se človek ne zaveda le tega, česar se mora, temveč gre za globlje, jasno zavedanje samega sebe in svojega bistva ter sveta, ki ga obkroža. Svet vidi v najmanjših podrobnostih, v delčkih in enotnosti, ne razmišlja o njem, ne postavlja si vprašanj o preteklosti in prihodnosti, temveč je le prebujen.
5. Zavedanje: zavedanje v stanju pozornosti, kar pomeni, da se v primeru dihanja človek zaveda dihanja tako, da ga opazuje, se zaveda poteka dihanja, kar naredi v sproščenem položaju, z zaprtimi očmi in ne misli, ampak samo čuti, saj se med zavedanjem razmišljanje izključi. Isto velja tudi za umetnost gibanja, kot so na primer starodavno kitajsko zaporedje gibov tai či-čuan, ki združuje čutno zavedanje in osredotočeno razmišljanje. Zavedanje je spodbuda neodvisnosti in pogumu, dvomu in kritičnemu mišljenju, osvobajanju, ker prodre k vzrokom pojavov, človek se zave resničnosti in najde središče v samem sebi. Pomembno je tudi zavedanje nečesa, kar je skrito – t. i. razkrivajoče ali odkrivajoče zavedanje.
6. Zbranost: prevelika zbranost in osredotočenost na eno osebo ali na eno zadevo človeka plaši, ker se boji, da bo izgubil samega sebe, boji se napora in truda, čeprav zbranost poživlja. Zbranosti se človek lahko nauči tako, da se nauči, kako mirovati, na primer sedeti pri miru deset minut, ničesar ne delati in nič ne misliti, pozornost pa usmeriti na svojo notranjost. Druge vaje so še zbrano branje, tenis, šah, umetniške dejavnosti in pozorno življenje ali »ko jem, jem; ko spim, spim«.
7. Meditacije: pozitivni učinki meditacije so obvladanje uma, ostrenje pozornosti in globlje zavedanje stvarnosti ter osvoboditev od pohlepa, sovraštva, nevednosti ter zmot in utvar. Prava pozornost je nujna za pravo življenje, ker omogoča obvladovanja uma, ki ga je težko nadzirati, omogoča tudi razvoj spečih zmožnosti posameznika, kar omogoča njegovo opolnomočenje za razvoj in srečo.
Vaje pozornosti torej ne zahtevajo niti zapletenih tehnik niti zunanjih pripomočkov niti obredov, saj lahko potekajo v posameznikovem vsakodnevnem življenju.
4. Vodenje s čuječnostjo
Po obeh velikih krizah, ki sta v temeljih zamajala svetovno ekonomijo se je pojavila zahteva po voditeljih z visoko osredotočenostjo uma kot izhodiščne točke uspešnega vodenja, ki zahteva uspešno upravljanje sprememb in soočanje s stanjem minljivosti. Odgovor na krmarjenje v zahtevnih in nemirnih časih je lahko vodenje, kjer igra čuječnost pomembno vlogo. Izkazalo se je, da intervencijski programi, ki so utemeljeni na čuječnosti, zlasti tradicionalne borilne veščine, kot so taj či, aikido in druge, izboljšujejo izvršilne funkcije posameznika, ker vplivajo na samoregulacijo in samokontrolo. Gonzalez (2012) čuječnostno vodenje opredeljuje z devetimi koraki do samozavedanja, osebne preobrazbe in navdihovanja drugih: (1) biti prisoten tukaj in zdaj; (2) zavedati se; (3) biti miren; (4) biti osredotočen; (5) biti jasen; (6) biti zbran; (7) biti pozitiven; (8) biti sočuten; in (9) biti brezhiben.
Atributi, kot so prisotnost, zavedanje, mirnost, osredotočenost in ravnodušnost, temeljijo na zavedanju sedanjega trenutka in povečevanju sposobnosti samoregulacije, torej mirnega in ne impulzivnega odzivanja. Jasnost, pozitiven pristop, sočutnost in brezhibnost pa omogočajo navdihovanje za doseganje skupnih ciljev, pri čemer sta osebna odličnost in integriteta vodje bistvenega pomena. Vodenje s čuječnostjo je povezano z najvišjimi cilji posameznikovega prizadevanja, da deluje dobro kot oseba. Za to je treba premagati samoljubje, ki pomeni usmerjenost k samemu sebi, svojim koristim, čustvom, umu in telesu, ter tudi željo po posedovanju, ki se kaže v sebičnosti. To lahko dosežemo le, če se obeh lastnosti zavemo in spremenimo svoje vedenje na vseh področjih življenja in se začnemo zanimati za svet okoli sebe.
5. Zaključek
Izvajanje čuječnosti je orodje, s katerim spremembe lahko dosežemo, ker dokazano vpliva na izboljšanje značajskih lastnosti kar je korak do osebne spremembe, osebne izpolnitve, zadovoljega življenja in uspešnega vodenja samega sebe. Za uspešno preoblikovanje posameznika so potrebni zavedanje, volja, delovanje, premagovanje strahu in novo doživetje radosti, kar posameznikov občutek istovetnosti spremeni ter ga premakne od »imeti« k »biti«.
6. Literatura
1. Babu, S. (2014). Leadership and Mindfulness. Business Today, 23(7), str. 52-53.
2. Černetič, M. (2011). Kjer je bil id, tam naj bo … čuječnost – Nepresojajoče zavedanje in psihoterapija. Kairos – Slovenian Journal of Psychotherapy, 5(3/4), str. 25-36.
3. Dimovski, V., Penger, S., & Peterlin, J. (2009). Avtentično vodenje v učeči se organizaciji. Ljubljana: Planet GV, poslovno izobraževanje.
4. Gonzalez, M. (2012). Mindful Leadership: The 9 Ways to Self-Awareness, Transforming Yourself, and Inspiring Others. Ontario: John Wiley & Sons Canada.
5. Gonzalez-Perez, M. A., & Leonard, L. (2013). Principles and Strategies to Balance Ethical, Social and Environmental Concerns with Corporate Requirements. Bingley, U.K.: Emerald Group Publishing.
6. Greater Good, (b.l.). What Is Mindfulness? Najdeno dne 23. maja 2016 na spletnem naslovu http://greatergood.berkeley.edu/topic/mindfulness/definition
7. Nhat, H. T. (2012). Čudež pozornosti: uvod v meditacijsko prakso. Brežice: Primus.
